Danes je dan, ko se svet za trenutek ustavi. Ko se zdi, da se čas upočasni, misli pa nas nežno popeljejo k tistim, ki jih pogrešamo. K tistim, ki so bili del našega življenja, našega srca, naše zgodbe.
Prvi november ni le dan žalosti – je dan hvaležnosti. Dan, ko se spomnimo, kako dragoceni so trenutki, ki jih delimo z ljudmi, ki jih imamo radi. Naši bližnji so odšli, a niso izginili.
Ostajajo z nami v spominih, v besedah, ki so nam jih pustili, v naukih, ki so jih sejale njihove dlani.
Vsaka sveča, ki danes gori, je svetloba, ki povezuje preteklost in sedanjost. Vsaka iskra plamena govori: “Hvala. Ne pozabljamo.” Ko stopimo na pokopališče, med morje cvetja in tisoče sveč, začutimo nekaj večjega od nas samih. Tišina, ki obdaja, nosi glasove tistih, ki so nekoč govorili, se smejali, nas učili in ljubili. V tej tišini ni praznine – v njej je spomin, je življenje, je nadaljevanje vsega, kar so oni začeli.
Ta dan je tudi ogledalo. Spomin nas uči ponižnosti. Uči nas, da je vsak trenutek, ki ga imamo, dar. Da nič ni samoumevno – ne ljudje, ne besede, ne dotiki. Da je vredno živeti z odprtim srcem, ker nikoli ne vemo, koliko časa nam je namenjeno.
Zato danes prižgimo svečo z mislijo, da ne gorijo samo za tiste, ki jih ni več, temveč tudi za nas, ki ostajamo – da bi svetloba v nas ostala živa, močna in sočutna. Naj ta dan spomina ne bo le dan žalosti, temveč tudi dan miru. Dan, ko se spomnimo, da nas ljubezen povezuje tudi onkraj časa in prostora. In da so naši bližnji vedno tu – v vsakem dihu, v vsakem sončnem žarku, v vsakem trenutku, ko izberemo dobroto pred brezbrižnostjo.
